Novosti mi otežujejo nakup

V prejšnjih zapisih sem se razpisala o tem, zakaj je računalnik zame pomemben in na koga se lahko obrnem ob njegovem nakupu. Danes pa bi rada pisala o tem, kaj pri računalniku potrebujem.

Najpomembnejši razlog za nakup je bila vsekakor diploma. Tako bi namreč končno odpadli še zadnji razlogi, zakaj se na steni v stanovanju še ne šopiri potrdilo fakultete, da štiri leta niso bila čisto zapravljanje časa. Seveda pa je tu tudi internet za novice in zanimive bloge ter najrazličnejša opravila, ki se v službi niso postorila sama od sebe. Potrebe so bile jasne, a k nakupu se kar nisem in nisem spravila. Če pomislim, zakaj sem tako dolgo odlašala, so bili skoraj najpomembnejši razlogi finančne narave – roko na srce, gre za precejšnjo naložbo za vsakega posameznika, prisoten pa je bil tudi strah. Točno to – strah, da ne bom izbrala pravega in dovolj dobrega prenosnika ter da me bodo, po domače povedano, »nategnili«.

Ko sem razmišljala o nakupu, je na trg prišel nov Microsoftov operacijski sistem – Windows Vista. Le nekaj tednov pred tem pa so trg razburkali novi večjedrni procesorji iz kalifornijskega Intela in zmeda je bila popolna. Če se kdo sprašuje, kako to, da tako dobro poznam ta, za številna dekleta, eksotična podjetja, naj pojasnim, da sem zaposlena v podjetju, ki deluje na področju informacijskih tehnologij, in imam tako s tovrstnimi novicami opravka vsak dan.

V meni je začel vrtati črv dvoma. Le kaj naj storim? Kupim računalnik s starim operacijskim sistemom, na katerega sem bila navajena do sedaj, ali sem drzna in preizkusim novega? Bom znala delati z njim? Kaj pa procesor? Kot laiku mi je znano, da je procesor srce računalnika in da je njegova zmogljivost odvisna od tega, kako hitro »bije«. Če kupim starejši model prenosnika s »starim« procesorjem, ali to pomeni, da bo računalnik deloval počasneje? Kaj pa, če kupim prenosnik z novim večjedrnim procesorjem? Seveda so dražji, jaz pa računalnika ne bi odplačevala še leta po nakupu. Kar potiti sem se začela, ko so mi po glavi švigala ta vprašanja. Nič čudnega torej, da se za nakup kar nisem in nisem odločila.

»Bo že,« sem si govorila, opravilo pa prelagala iz dneva v dan. Prelagala sem ga toliko časa, dokler me nekega petkovega dopoldneva ni poklical brat Aleš. Že prej sem mu omenila, da razmišljam o nakupu, zato me je na lastno pobudo – ker ga računalniki, kot večino moške populacije, zabavajo – odpeljal na oglede računalnikov.

Kje vse sva bila in kaj sva videla, pa naslednjič.

Kdo mi lahko pomaga?

Odločila sem se za nakup prenosnega računalnika. Seveda pa ostaja še ena ovira – znanje, potrebno za nakup. Čeprav se štejem med punce, ki imajo vsaj nekaj pojma o modernih tehnologijah – se pravi, znam uporabljati računalnik, programe in internet – pa se vse konča, ko pride do številk. Pri tem mislim seveda na specifikacije računalnika.

Slednje me namreč čisto nič ne zanimajo. Četudi so se prijatelji in bivši fantje že trudili, da bi mi jih razložili, predstavljajo računalniki zame podobno čudo kot avtomobili. Imam ga in ga vozim, občasno ga tudi očistim in dodam motorno olje, to pa je tudi vse. Pri računalniku je podobno. Vključim ga in uporabljam ter sem povsem zadovoljna, če deluje, kot je treba. Žal mi ne gre in ne gre v glavo, koliko je v njem pomnilnika, kakšen je procesor in podobne lastnosti, ki jih ponavadi omenjajo moški v svojih debatah ob pivu. Takrat raje izklopim možgane in mislim na prijetnejše stvari.

Zato je pametno pri nakupu imeti ob sebi moškega prijatelja, ki že zato, ker je pač moški, ve, kako se tem stvarem streže. Na sveže samska ob sebi nisem imela fanta, ki bi mi pomagal pri nakupu. Tudi očeta je že malo prehitel čas in se mu o teh stvareh res ne sanja več. Prijateljice so pri teh zadevah na žalost nekoristne, tako da sem imela srečo, da sem se lahko obrnila na svojega mlajšega brata Aleša. Seveda se, kot se za brata spodobi, ni smel upirati, ker je to pač njegova vloga, prepričana pa sem, da mu ni bilo ravno odveč. Fantje vseh starosti imajo resnici na ljubo pač zelo radi igračke, predvsem nove. In čeprav niso vedno namenjene njim, se radi igrajo z njimi, četudi le za kratek čas.

(… nadaljevanje prihodnjič)

Kaj je res pomembno?

Kaj potrebuje punca za normalno življenje? Hja, nekateri bi rekli stanovanje in službo, spet drugi (tu izstopa moja mama), da potrebujem fanta in družino. Zame pa sta najpomembnejša prenosnik in internet. Brez njiju se počutim popolnoma odrezano od sveta. Televizije namreč ne gledam, razen kadar dežuje in sem tako utrujena, da se mi še knjige ne da odpreti. Ta se mi sicer zdi boljša alternativa kot buljenje v staro škatlo na omari.

Časopisa tudi nimam naročenega, saj ga ne potrebujem. Vse informacije lahko dobim na spletu, če pa si ga res želim prebrati (ker človek tako uživa, ko ima pred sabo razgrnjeno tisto veliko plahto papirja), pa lahko to storim v službi. Pa še zastonj je. Doma bi se mi časopisi samo kopičili, ki se jih zaradi vedno prenapolnjenega smetnjaka za papir še dolgo ne bi znebila.

Internet in računalnik, torej. Internet sem dobila pred kratkim, po dolgotrajnem čakanju na priklop, ki ga redki operaterji dosežejo v manj kot mesecu dni – zaradi preverjanj in očitno dolgih čakalnih vrst. Torej mi manjka samo še računalnik. Ker živim v majhnem stanovanju, moram racionalno izkoristiti vsak košček prostora, ki je na voljo. Namizni računalnik tako ne pride v poštev, čeprav so mi prijatelji povedali, da bi lahko za ceno slabšega prenosnika dobila zmogljivejšo »mrcino«. Začela sem se zanimati za nakup prenosnika, saj sta že prenosljivost in majhnost dovolj dober razlog za nakup. Danes pa je mogoče najti tudi povsem spodobne modele po čisto ugodnih cenah. Če sem iskrena, so tudi na pogled zelo všečni.

(… nadaljevanje prihodnjič)