V prejšnjih zapisih sem se razpisala o tem, zakaj je računalnik zame pomemben in na koga se lahko obrnem ob njegovem nakupu. Danes pa bi rada pisala o tem, kaj pri računalniku potrebujem.
Najpomembnejši razlog za nakup je bila vsekakor diploma. Tako bi namreč končno odpadli še zadnji razlogi, zakaj se na steni v stanovanju še ne šopiri potrdilo fakultete, da štiri leta niso bila čisto zapravljanje časa. Seveda pa je tu tudi internet za novice in zanimive bloge ter najrazličnejša opravila, ki se v službi niso postorila sama od sebe. Potrebe so bile jasne, a k nakupu se kar nisem in nisem spravila. Če pomislim, zakaj sem tako dolgo odlašala, so bili skoraj najpomembnejši razlogi finančne narave – roko na srce, gre za precejšnjo naložbo za vsakega posameznika, prisoten pa je bil tudi strah. Točno to – strah, da ne bom izbrala pravega in dovolj dobrega prenosnika ter da me bodo, po domače povedano, »nategnili«.
Ko sem razmišljala o nakupu, je na trg prišel nov Microsoftov operacijski sistem – Windows Vista. Le nekaj tednov pred tem pa so trg razburkali novi večjedrni procesorji iz kalifornijskega Intela in zmeda je bila popolna. Če se kdo sprašuje, kako to, da tako dobro poznam ta, za številna dekleta, eksotična podjetja, naj pojasnim, da sem zaposlena v podjetju, ki deluje na področju informacijskih tehnologij, in imam tako s tovrstnimi novicami opravka vsak dan.
V meni je začel vrtati črv dvoma. Le kaj naj storim? Kupim računalnik s starim operacijskim sistemom, na katerega sem bila navajena do sedaj, ali sem drzna in preizkusim novega? Bom znala delati z njim? Kaj pa procesor? Kot laiku mi je znano, da je procesor srce računalnika in da je njegova zmogljivost odvisna od tega, kako hitro »bije«. Če kupim starejši model prenosnika s »starim« procesorjem, ali to pomeni, da bo računalnik deloval počasneje? Kaj pa, če kupim prenosnik z novim večjedrnim procesorjem? Seveda so dražji, jaz pa računalnika ne bi odplačevala še leta po nakupu. Kar potiti sem se začela, ko so mi po glavi švigala ta vprašanja. Nič čudnega torej, da se za nakup kar nisem in nisem odločila.
»Bo že,« sem si govorila, opravilo pa prelagala iz dneva v dan. Prelagala sem ga toliko časa, dokler me nekega petkovega dopoldneva ni poklical brat Aleš. Že prej sem mu omenila, da razmišljam o nakupu, zato me je na lastno pobudo – ker ga računalniki, kot večino moške populacije, zabavajo – odpeljal na oglede računalnikov.
Kje vse sva bila in kaj sva videla, pa naslednjič.
